Volkswagen Beetle je bil prvi avtomobil, ki je leta 1963 dosegel Antarktiko

Klasična volkswagen hrošč Vedno je bil model, ki je izstopal po svoji zanesljivosti in robustnosti. Morda je bil to razlog, da se je leta 1963 ANARE (Avstralian National Antarctic Research Expeditions) odločila uporabiti Volkswagnovega hrošča kot protagonista za eno od svojih misij v Antarktika. Avto je podaril marketinški oddelek Volkswagen Australia, saj je tukaj videl odlično priložnost za predstavitev zmogljivosti modela, kakršen je bil in izdelan v Avstraliji.

Krščen kot Antarktika 1, je bil ta rubinasto rdeči hrošč prvi serijski avtomobil, ki je dosegel Antarktiko, južni tečaj. Le dobre tri mesece po izgradnji je Antarktika 1 dosegla najhladnejšo celino na planetu na ledolomilcu Nella Dan. Začelo se je a dvanajstmesečno odpravo kjer bi se Volkswagen Beetle soočil s temperaturami do 52 stopinj pod ničlo in sovražnim ozemljem brez cest ali kakršne koli infrastrukture, pripravljene za sprejem običajnih motornih vozil.

Preimenovan v Rdeči teror Po besedah ​​članov odprave je bil Antarctica 1 popolnoma serijski Beetle, z izjemo, da je kljub izdelavi v Avstraliji imel specifikacije, značilne za modele iz severne Evrope, ki so bili bolje pripravljeni na ostre zimske razmere kot tisti modeli, ki so bili namenjeni prečkanju avstralsko divjino. Njegov zračno hlajeni motor je bil idealen za Antarktiko, saj ni imel hladilne tekočine, ki bi lahko zmrznila in povzročila okvaro motorja. Uporabljeno je bilo rafiniran kerozin kot mazivo za štirivaljni boxer.

V 12 mesecih, kolikor je bil ta Volkswagen Beetle na Antarktiki, z več kot 2.400 prevoženih kilometrov, z avtom ni bilo nobenih težav, ki jih je treba izpostaviti. Zaradi močnega vetra, včasih tudi preko 160 km/h, so tečaji vrat večkrat odpovedali. Najhujša mehanska okvara je bil zlom sider sprednjih torzijskih palic, ki so se zaradi mraza, snega in kamenja zmrznjenega območja večkrat zlomile.

Glavna naloga Rdečega terorja je bila prevoz ljudi in opreme od letališča Rumdoodle do znanstvene baze Mawson. Ti dve lokaciji ločuje manj kot 20 kilometrov, a kljub temu je bil rekordni čas, ki ga je zabeležil Beetle, 50 minut, kar razkriva slabe razmere za vožnjo z avtomobilom na Antarktiki. Uporabljali so ga tudi za manjše raziskovalne odprave in za rekreativno delo v trenutkih »lepega vremena«.

Kljub težkim vremenskim in terenskim razmeram je Volkswagnovemu hrošču s pomočjo verig uspelo uspešno zaključiti odpravo. Pokazal je velike sposobnosti kroženja po teh območjih, ki jih je Volkswagnov marketinški oddelek pozneje komercialno izkoristil, saj je bil celo zmontiran dokumentarec. Leta 1964, ko se je ta avto vrnil v Avstralijo, je tekmoval v 1964 B.P. Rally, zmagal. Nato se je Antarktika 1 izgubila in kljub temu, da jo je leta 2002 skupina ljubiteljev po več preiskavah poskušala najti, še danes njegovo bivališče ni znano.

Leta 1964 je ANARE izvedel novo ekspedicijo na Antarktiko, vendar tokrat z novim hroščem v mednarodni oranžni barvi in ​​krščen kot Antarktika 2. Tega drugega pustolovca je na mrzli celini do leta 1969 zeblo.

Fotogalerija